Nice to Mitja

V enem izmed lokalov na trgu dela neka Poljakinja. Ni mi bila vsec, ker je precej vazna , saj ze celo poletje kelnari na Antiparosu in pozna vse. Njena ekspertiza pa je prisla prav, ker mi je lahko svetovala najboljso taverno na otoku. Taverna Yiorgis naj bi trenutno kraljevala, ker je marsikatera gostilna ze zaprta.

Yiorgis (ali YORGOOO!, kakor ga klicejo domacini) je gospod v svojih sestdesetih, ki na hitro spominja na Hemingwayevega Starca (z morja), vendar je precej bolj radoziv in navihan. Stalnim strankam je ves prejsnji teden razlagal, da v nedeljo pride njegova zena s hcerko in vnukinjo. Z veseljem pa tudi pove, kako dolgo ze ni spal z zeno.

Ah, kaj bi govoril… Polnjeni melancani, hobotnice in lignji na zaru, bucke, strocji fizol, slast brez meja!

V ponedeljek pa se je zacelo resno zapiranje lokalov po vsem otoku. Poleg 5F, kjer sem tesil slo po girosu in suvlakiju, me je izdal tudi Yiorgis. In to brez kakrsnega koli opozorila… Postalo me je strah. Strah, da bom moral preziveti na cipsu in vodi. K sreci sem danes nasel ustrezno nadomestilo. Neko taverno, katere imena se ne spomnim, a bo v mojem spominu za vedno ostal okus po jagnjetini v limonini omaki z articoki - O MOJ BOG kako je to dobro!

Sicer pa sem prezivel tridnevno izkusnjo s skuterjem in dodobra raziskal otok. Zanimivo je, kako smo pred 12 leti, kolikor je preteklo odkar sem bil na zadnje tukaj, otok dojemali in raziskovali popolnoma drugace. Takrat je bilo pomembno vedeti, kje je kamp, bliznica do mesta, pir v Shipwrecku, suvlaki in to je to. Danes me razen kampa in bljiznice zanima sicer vse nasteto, poleg tega, pa prav rad pogledam se dlje. In ugotavljam, da je ta otok neverjetno lep. Raziskati ga je mogoce po cesti ob morju, se bolj razburljiva pa je gorska cesta, ki nudi razgled za umret.

Stiri dni je pihalo, da je ze nehalo bit smesno, zdaj pa se je veter umiril in spet je vzgalo sonce, ki se me je danes kar konkretno dotaknilo.

Nazaj v Ljubljano nisem hotel, ker sem imel obcutek, da bi se osmesil. Kupil sem karto za 255 EUR in sedel na letalo, s katerim bi naslednji dan letel  za petkrat manj denarja. Ja, tudi to je Sedi. Tudi dan prezgodaj zmorem priti na letalisce v Benetkah.

Med letom sem se razmisljal, ce se nisem bil morda prenaglil in bi moral pocakati, da gredo stvari svojo pot… Morda je bil to razlog, da je slo narobe se nekaj stvari. Na primer to, da sem pozabil polnilec za kompjuter in se zdaj ubadam z grskimi tipkovnicami v internet caffejih, kjer grski mozoljavci med sabo igrajo streljacine. Ali pa to, da mi je prvi dan na otoku odpadel del sedmice levo spodaj itd. A bodi kakor koli ze, odlocil sem se in potoval dan prej, kot je pisalo na karti.

Grcija je taka, kot se je spominjam. Ljudje kadijo povsod, se prerekajo zaradi brezveznih traparij, nikomur se nic ne da. Tudi Antiparos je enak, kakor je bil pred 12 leti. Vsaj stilsko se ni spremenil. Se vedno se clovek izgubi med temi belimi hisicami z modrimi polkni. Gyros in Souvlaki je se vedno najboljsi pri 5F, katerega lastnik se letos igra s svojo vnukinjo, saj je starejsa hcerka ze porocena, mlajso pa ponuja prijateljem, ces da je ZELO lepa.

Na glavni cesti je nova bizuterija, ki jo vodijo tri ostarele svedske lesbijke v Birkenstock slapah. Ena je debelusna gospa z otiscanci na nogah, druga je rafinirana new agerka v lahkih tkaninah, tretji pa se zdaj ni jasno, zakaj jo drugi dve kar naprej vabita v Grcijo na nek otok, za katerega se nihce ni slisal.

Zobozdravnica dela brez asistentke. Zato tudi ni nikogar, ki bi odprl strankam vrata. Najprej potrkam enkrat,

cakam,

pozvonim,

cakam,

in ker ni nobenega odziva, uporabim se glasno tolkalo na vratih.

“NE!” se zaslisi (beri “JA!”).

Vstopim.

Najprej moram pocakat, ker ima na stolu stranko, s katero prijazno pomenkuje in ji med tem vrta po zobeh. Hecno mi je, da zrtev nemoteno odgovarja na vprasanja. Kadar sem JAZ pri zobozdravnici, mi je navadno najpomembnejse opravilo, razmisljati, kako si zapomniti odgovore na vsa vprasanja, ki mi jih postavi, ker ji vsled vsega materiala in cevi, ki jih nastavi v usta, na zalost takoj ne morem odgovoriti bolj artikulirano kakor z zelo prvinskimi glasovi.

A kakor koli ze…. Antiparoska zobozdravnica je nekaj posebnega. Gre za zelo debelo gospo s kosatimi crnimi lasmi, zelenimi ocali in velikanskimi joski, ki jih nasloni pacientu na roko, ko se skloni cezenj, da bi mu sarila po ustih. Zanimiva izkusnja. Feliniju bi bilo zagotovo vsec! Zalila mi je odkrusen del zoba, tako da zdaj lahko uzivam v bozanski kulinaricni ponudbi!

Danes sem si za tri dni sposodil skuter. Upam, da prezivim brez odrgnin in podobnega.

Ej, moja sestra je s frendicami nardila ta dokumentarc o Jazzu v Sloveniji. Nastopajo vsi tavelki. Premiera je danes ob 19h v preddverju Cankarjevega Doma.

Pridte! Bo vesela.

Problem, ki ga imam s pisanjem te objave, izvira iz dejstva, da hočem biti v njem obenem spoštljiv in kritičen. Lahko je pljuvati po nekom, ki ti ne pomeni veliko, a težko se je sprijazniti s tem, da je nekdo, katerega talent ceniš, naredil nekaj, kar je v tvojih očeh velika neumnost.

Leta sem se ukvarjal z vprašanjem, kam so se poskrile slovenske dive iz sedemdesetih in osemdesetih. To so gospe, ki so kar precej časa s svojimi žlahtnimi glasovi krasile slovenski in jugoslovanski radijski prostor, potem pa so se nenadoma umaknile in svoj prostor odstopile svojim mlajšim kolegicam. Saj vem. Prav je tako. Ne vem pa, zakaj imam vedno občutek, da je ta realnost povezana z neko grenkobo.

No, in po desetletju ali več, se razveselim, ko na odru Cankarjevega odra v neki državni prireditvi zagledam nastopati eno izmed njih.

Vrnila se je Ditka!

Veliki come-back zlatega vokala Slovenije!
To JE dan ljubezni!
PEPEL je odpihnilo, KRI je pognalo po žilah!
Zapihal je POMLADNI VETER.

…

Naslednja poteza pa je že korak v temo. Šolski primer kariernega kiksa kateregakoli estradnika. Če si zvezdnik popevke na nacionalnem nivoju in so komadi, ki si jih pel, ponarodeli, ker jih poje že četrta generacija najstnikov na poti z izletov, v avtobusih, ki smrdijo po posebni salami, Pingotu in nafti, kot se to dogaja z Dnevom ljubezni, potem si pač ne moreš privoščiti, da bi se pojavil v reklami za čistilo za zobne proteze!

Ali si predstavljate Beyonce, ki čez 40 let dela reklamo za mazilo proti hemoroidom?
Barbara Straisand v reklami za slušne aparate? “Papa, can you hear me?…”

Takih stvari se preprosto ne dela! Žalostno se mi zdi, da ji tega nihče ni povedal prej. Naravnost nesramen je seveda tisti, ki jo je peljal na limanice. Privoščim ji, da je vsaj dobro zaslužila, saj je to edino zadoščenje, ki ga lahko ima od tega.

Spet ima prav Irenca v enem svojem komentarju na mojo objavo, da v Sloveniji nimamo zvezd, ampak samo medijsko izpostavljene ljudi. To je pa dost velik problem, ker vsak narod rabi zvezde. In te zvezde NE SMEJO biti politiki, temveč bi to morali biti ljudje s kakšnim talentom.

Lagal bi torej, če bi trdil, da me Ditka ni razočarala. A kakor mi je nekoč rekel nekdo, je razočaran lahko samo tisti, ki je bil očaran. Kriv sem torej sam.

Zadnji film, med katerim sem začutil neustavljivo težnjo po tem, da zapustim dvorano je bil Maybe Baby pred nekaj leti. Takrat sva z Nino zabavala publiko v dvorani s tem, ko sva iskala načine, kako priti iz dvorane v Koloseju, pa kot nalašč nisva mogla odpreti nobenih vrat. V soboto pa sem bil ponovno izpostavljen takim nagnenjem. Občutek je težko opisati. gre za kombinacijo ogorčenja nad slabim filmom, naveličanostjo s šušljanjem pokovke v kartonskih škatlah, poslušanjem infantilnih “dobacivanj” predmestnih adolescentov, predvsem pa strašanski občutek izgube dveh ur in pol časa, ki bi ga lahko sicer uporabil precej bolj učinkovito, kot da sem si dal možgane polniti s prhko holivudsko slamo.

In da ne bo pomote… Nikakor nimam problema z blockbusterji. Z velikim veseljem si ogledam visoko proračunski film, če ima le ponuditi kanček več kot zgolj informacijo, da so na njem zapravili stotine milijonov dolarjev.

Spiderman 3 je obupen film.

To naj bi bil drugi sequal filma o vsem znanem stripovskem junaku. Bistvo stripovskih junakov je, da so junaki - da so dobri ljudje z močjo, ki je nima vsakdo, kar jim daje možnost, da svet spreminjajo na bolje. Ker pa so že stari Grki dojeli, da je zgodba, v kateri so vsi dobri, dolgočasna, so vanje začeli uvajati hudobce. Zakaj? Zato, ker ljudje svet HOČEMO razumeti dualistično. Obstaja noč in obstaja dan, obstajata črno in belo, moško in žensko. Kjer obstajata dobro in zlo, pa obstaja tudi konflikt med njima. Ta pa je, kakor vemo, prvina vsakega dobrega literarnega dela (vsaj v zahodni civilizaciji). Naj bo to pisano, rimano, uprizorjeno, peto ali posneto. Spiderman 3 pa se je drznil igrati prav s tem.

Film krši osnovna dramaturška pravila. Junak je sicer pozitivec, ki ga za nekaj časa zavede zlo, a se mu uspe izmuzniti. Do tukaj se mi zdi ideja “kupljiva”. No, naslednja figura, Spidermanov “prijatelj” Osbourne, je že nekolikanj zmedeno napisan. Tip je bil nekoč Spidermanov best-buddy. Od smrti svojega očeta mu je nasprotnik, potem se udari v glavo in je za nekaj dni spet najboljši frend, potem nekaj popije in je spet hudobec (ravno toliko, da razdre vezo med Spidermanom in njegovo punco, ki slabo poje), nakar mu butler pove, da ni fer, da je slab, in se spet odloči, da bo dober, dokler ga končno ne ubije ta pošast iz “Seventies Showa”.

Vrhunec slabega vodenja karakterja je pa Sandman. To je pa gospod Marko, ki je v zaporu, ker je sodeloval pri bančnem ropu in ker je ubil Spidermanovega strica (tukaj stvar postane osebna). Tip pobegne iz zapora, postane Sandman, pobija policiste in ostale, ropa banke, in postane zaveznik hudobne pošasti iz prejšnjega odstavka z namenom uničenja Spidermana itd. No, in ker je vse to naredil zato, ker je hotel pomagat svoji hčerki, ki hodi z berglo in ma kisikovo bombo, je vse v redu, in mu Spiderman ODPUSTI.

Sicer nisem nagnjen k teorijam zarot. V kinu sem pa imel toliko časa, da sem začel razmišljati, ali vsa ta scenaristična farsa nima globljega pomena. K temu me je spodbudil kader, v katerem Spiderman skoči pred ameriško zastavo, ki vihra v ozadju in je razprostrta čez celo platno. Na momente se namreč zazdi, da si Amerika s tem filmom piše neko opravičilo za vse hudobije, ki jih dela po vsem svetu češ, “Če smo hudobni z dobrim namenom, v bistvu sploh nismo hudobni”.

V glavnem: film mi absolutno ni bil všeč. Vmes sem večkrat hotel vstati in obiskati McDonald’s, pa to ne bi bilo dobro zame. Ostal sem do konca in s tem dobil “štof” za pisanje tega bloga.

Teh nekaj delovnih dni med prazniki mi je bilo vedno pri srcu. To so dnevi, ko človek pride v službo zato, ker tako pač piše v pogodbi. Na te dni se pa prav veliko ne naredi. Ljudje imajo čas pisati in prebirati bloge, spoznavati tiste redke sodelavce, ki jim je že zmanjkalo dopusta, ali pa preverjati razlike v cenah “Dan Kuechen” kuhinj pri Rutarju in v Lesnini. Če ima kdo rojstni dan, naroči pico in s tem časti “cel kolektiv”. Na voljo so parkirišča. Telefoni cele dneve molčijo. Na te dni se res ne izplača jemati dopusta.

Koncert je bil super. Nepopoln. Organski. Gosti smo bli Mišo, kitarist, ki zgleda kot Tobey Maguire, Jože, bobnar, in jaz. MojoHandi znajo napolnit Orto bar (to omenjam samo zato, ker ga Šankrocku, na primer, ni uspelo) in “pri-mojat” hud filing.

Vedno znova sem presenečem nad tem, kako sta rock’n'roll in cel ta biznis okol tega, blizu popolni mizeriji. Z nekom sedim v backstageu po mojem nastopu in me hvali in vse, nakar mu povem, da mi je ful hecno to, kako se na odru dobr počutm, pa kako čutm, da se folk odziva in da mi res ratuje, nakar grem ves ponosen in z nabildanim egom po špricer , in me kelner ohladi s hladno prho, češ da je bend že spil svojo kvoto in da si ga moram sam plačat.

Hvala bogu, da sem prerastel slo po tem, da sem oboževan. Včasih bi mi postalo nerodno in bi me mogoče razjezil, danes pa so mi take prigode samo še smešne. No, ker pač nimam cekina, ker sem v furji učenja tekstov na pamet pozabil obiskat bankomat, se obrnem na frende, da naj mi pomagajo iz zagate, kar je pa sploh smešno, ker zdaj pa izgleda še, kakor da bi pred frendi igral enega razvajenega zvezdnika, ki hoče imet v backstageu npr. sklede, polne M&M’s-ov, vseh barv, razen zelenih.

Zakaj mi je to hecno? Zato, ker sem dojel, da ima katera koli estradna dejavnost, naj bo govorjena, gibna, peta ali kombinirana, izvor v cirkusu; dneve in dneve nastopajoči potujejo v razfukanih kočijah malo-da-ne med iztrebki živali, s katerimi delijo usodo, samo za tistih nekaj minut v areni, ko so vse luči uperjene v njih… Pozornost vseh na tribunah je usmerjena vanje. Ljudje jih imajo radi.

Če človek do tega nima distance, ga lahko to zlahka zasužnji. Rad verjamem, da je normalno za človeka v svojih tridesetih, da pride do tega spoznanja.

Poleg tega je tukaj še estetski moment. Simon je oni dan izjavil, da je neokusno gledati ljudi, starejše od 30 let, ki izvajajo kar koli drugega, kot jazz ali klasiko (ali kantavtorje, ki so neokusni ne glede na starost; op. a.). Do neke mere se strinjam saj sem se nenazadnje že obdregnil ob Slavka Ivančiča in njemu podobne (glej post O slovenski razonodi) in tudi zase nikoli nisem trdil, da izgledam na odru dobro. Sem pa pripomnil, da obstajajo izjeme: LEGENDE.

Če za primer vzamemo Joea Cockerja. Tip nikoli ni izgledal kot nek hud sex simbol (čeprav se da pri teh stvareh zelo hitro zmotiti), danes pa je to toliko manj. Roko na srce, Joe danes daje vtis rjovečega ranjenega medveda, ki sicer še vedno pridno izdaja albume, le da se na njih najdejo komadi z naslovi, kakršen je :”I keep forgetting“. Cocker pa zaradi tega ni prav nič manj priljubljen. Nikakor! Po mojem celo velja, da Tom Jones NI edini dedek, ki mu na oder letijo spodnjice in nedrčki.

Kaj nas torej žene razkazovati se in osrečevati publiko? Novincem in takim, kakršen sem jaz, je to nekaj imenitnega. Občutek trenutka v svetlobi, božanski feeling moje akcije in reakcije publike… Pri starcih pa se bojim, da je vzrok bolj praktične narave. Verjetno je to, da pač ne znajo nič drugega. Penzije nimajo, ker so bili vse življenje šašavi, denarja pa tudi ne, ker so ga popili, vbrizgali v žilo ali pa vsesali skozi nos. Ljudje pa jim še vedno mečejo denar, če si pred njimi raztegnejo glasilke.

Hmm, 

…

Mislim, da sem kar zadovoljen s to državno službo. Vsake toliko časa se pa lahko malo poafnam.

                            WILL
           Why is it always this? I owe it to
           myself? What if I don’t want to?

                        CHUCKIE (cont’d)
           Now, I don’t know much. But I know
           that.

Začelo se je pred nekaj tedni, ko sem se s kolesom izgubil na Gotski, iščoč izhod izmed rezidenčnih sivih velikank. Takrat sem prvič pri nas opazil romski harmonikaški tandem, dekle in fanta, verjetno moža in ženo, ki sta stala na parkirišču in z izjemno nezinteresiranim izrazom na obrazih čakala na vbogajme. On je igral, ona pa je, s plastičnim lončkom v roki, o nečem razmišljala, pa se pri tem ni posebno trudila.

Od takrat so ulice Ljubljane preplavile desetine teh virtuozov in virtuozinj, postavljeni so na najbolj strateških točkah po vsem mestu (tudi na Fužinah), preigravajo neke etude na harmonikah, izdelanih v Causescujevih casih in se smehljajo mimoidočim, ki jim v Tupperware mečejo denar. Nina pravi, da so: “Bulgari. … al Romuni - v glavnem uni, k so bolj revni”.

Ta ulična zabava je napadla to malo mesto v takih razsežnostih, da sem prepričan, da bo letos to eden izmed turističnih hitov v Ljubljani. Kar slišim že tujce, kako mi razlagajo, da so bili v Ljubljani in kako čudovito mesto je to in kako ljubke harmonikašice da imamo. Potem se bom nekajkrat trudil razložiti, kako so mi ti glasbeniki vsaj takšna novost in turistična znamenitost, kot njim, a bom slej ali prej odnehal, ker tako ali tako nima smisla. V bistvu mi je popolnoma vseeno če nek Američan trobezlja naokoli, da nam na Slovaškem po cestah igrajo harmonike ubogi cigančki, in koliko denarja je vrgel vanje.

Bolj zanimiv pa mi je drugi aspekt tega fenomena. Predstavljajte si, da ste prodajalka v trafiki na prešernovem trgu, in se vam pred okencem cel ljubi dan smehlja ta deklica, ki jo zjutraj z Mercedesom pripelje neka zavaljena pošast z zlatimi zobmi, in jo odpelje šele zvečer. V tem času pa vam ta drobižek dvestošestinpetdesetkrat odigra eno in isto melodijo… Jaz bi imel s tem, milo rečeno, velik problem.

Ali kdo ve, ali je to franšizno ulično razvedrilo še ena urbana nadloga, ki pač pride v mesto pa gre naprej ali je to nekaj, kar ostane za vedno?

Ponovno sem začel trenirat. Obujam spomine na bolečine po prvih treningih karateja pred leti, ko so me na smrt bolele mišice za katere se mi do tedaj še sanjalo ni, da jih imam. Znoj je tekel v potokih, telo se je treslo, razum se je spraševal, kaj mi je tega treba. Danes je drugače samo to, da je telo že imelo izkušnjo z nenaravnimi gibi in ga razum priganja, naj se jih čimprej spomni. Kot bi se prebudil iz kome in si nadvse zaželel vožnje z biciklom po gozdni poti, prepredeni s koreninami.

The spirit is willing but the flesh is freakin’ stupid.

Oglasi se stara prijateljica Samokritika: Seveda sem tako štorast, če pa tri leta nisem treniral, ker sem bil prelen, da bi si v Vancouvru našel dojo in se šel razmigat. No, in potem na netu najdem čudovito zgodbico o profesorju primerjalne religije in Zen mojstru:

Profesor se najavi na obisk pri Zen mojstru, da bi poklepetal o Zenu, čeprav je prepričan, da o svetovnih religijah ve precej, in da ga mojster le težko lahko nauči veliko več. Ko se srečata, mu mojster v skodelico toči čaj. Natoči mu do vrha, pa se ne ustavi. Čaj teče čez rob skodelice in se razliva po mizi in po tleh. Profesor ga zmedeno gleda in mu ni nič jasno. Ko končno protestira in opozori mojstra, da poliva čaj, mu ta razloži, da je kakor polna skodelica. Ne glede na to, koliko čaja se zlije, ga v skodelici ne bo ostalo nič več.

Potem me prešine, da ljudje potrebujemo pavze. Potrebujemo čas, da zaužijemo čaj, ki se nam je natočil v skodelico, da bi si lahko natočili svežega. Izgleda, da nam možgani res delujejo kot kompjuterji. Najprej grejo stvari v RAM, potem se pa vse presortira in shrani na HD. Sošolka na faksu je rada poudarjala pomembnost spanja pred izpiti. Ona je to imenovala “prepisovanje”, jaz pa to vidim kot sortiranje fileov.

Kot se izkaže, je Zen malce drugačen, kot sem si ga predstavljal doslej. Če vse življenje skrbim za neko drevo, grabim pesek v kamnitem vrtu, popravljam motorje, štrikam zokne ali pišem haiku, to ne pomeni, da moram to početi v neki meniški predanosti in kontinuiteti. Ne samo, da si lahko odpočijem, celo moram si vzeti čas in presnoviti.

Potem se je pa treba vrniti.